Ljubljana, 19. septembra 2014 – Danes se je odvila četrta redna seja Rektorske konference Republike Slovenije (RKRS) pod predsedstvom Univerze v Ljubljani. Rektorji vseh štirih slovenskih univerz so največ razpravljali o perspektivi razvoja univerz, pametni specializaciji in programih za aktivacijo talentov slovenskih univerz.
Po seji je predsednik RKRS prof. dr. Ivan Svetlik, rektor Univerze v Ljubljani, povedal:
»Današnja četrta seja Rektorske konference je imela na dnevnem redu kar nekaj zelo pomembnih vprašanj, tudi z vidika nadaljnjega dogajanja na področju visokega šolstva. Omenil bi prvo točko, ki smo jo naslovili Perspektive razvoja univerz in je do neke mere nadaljevanje tega, kar smo na prejšnji konferenci že obravnavali. Je tudi nadaljevanje tistih zahtev, ki smo jih takrat postavili do vlade in do ministrstev, kar zadeva položaj univerz. Danes smo ugotovili, da so nekatere zahteve deloma izpolnjene, mnoge od njih pa ne. Prav zato smo posebej izpostavili več vprašanj, ki jih je treba ponovno postaviti pred novo oblast, ki se sedaj konstituira. Med drugim tudi to, da se s posameznimi dodatnimi interventnimi ukrepi, zakoni in podobno nenehno omejuje avtonomija univerz. O tem zahtevamo temeljit pogovor, deloma povezan s pripravo novih zakonov, deloma s spremembo neresornih zakonov. Ponovno smo prišli tudi do vprašanja uporabe tujega jezika, do vprašanja, kako in kdaj bo oblikovan nov zakon o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti, kjer pričakujemo, da bo univerzam dan polnopravni status raziskovalnih ustanov v vseh pogledih, pa seveda do vprašanj, ki zadevajo delovno zakonodajo in podobno. V sklepu, ki smo ga sprejeli, bo Rektorska konferenca Republike Slovenije oblikovala in dopolnila listo zahtev za spremembo zakonodaje oziroma za konkretno ukrepanje in zahteve predstavila neposredno novemu predsedniku vlade, resorni ministrici in ministru za finance. Da bo lista celovita, bomo te zahteve še dodatno oblikovali.
Drugo točko dnevnega reda smo naslovili Pametna specializacija. Tu smo univerze začutile, da se lahko uvrstimo v realizacijo razvojnih programov v državi le tako, da v večji meri povežemo svoje zmogljivosti. Če želimo tudi v razvojnem smislu odigrati tisto vlogo, ki se jo od univerz pričakuje, moramo koncentrirati in doseči kritično maso referenc in kritično maso raziskovalnih zmogljivosti, tako kadrovskih kot opreme. Sprejeli smo sklep, da se dosedanja prizadevanja posameznih univerz vključijo v realizacijo projektov pametne specializacije. Da bi vsa ta prizadevanja združili, smo sklenili oblikovati posebno delovno skupino, ki bo usklajevala aktivnosti. Tako kot pri pripravi državnega operativnega programa, usklajujemo naše aktivnosti pri oblikovanju inovacijskega ekosistema v državi. Enako je pri tvorjenju vrednostnih verig , kjer se povezujeta znanost in industrija. Verjamem, da je iskren namen vseh univerz povezati se kot najmočnejši dejavnik raziskovanja in razvoja v prihodnje. Pri tem želimo k sodelovanju povabiti zlasti inštitute in povezovanje nadaljevati v smeri drugih univerz, zlasti sosednjih regij.
Iz obravnavanega programa bi omenil še točko z naslovom Program za aktivacijo talentov slovenskih univerz. Tu želimo bolj koordinirano povezati tisto, kar se na tem področju že dogaja na vseh naših univerzah: delovanje kariernih centrov, pisarn za prenos znanja, inkubatorjev, projekt Demola, ki je nastal na iniciativo Univerze v Mariboru. Tudi vse druge tovrstne iniciative, ki tečejo v smeri aktivacije mladih generacij in razvoja najbolj nadarjenih, naj bi v bodoče usklajevali v večji meri in posledično tudi enotno nastopali napram našim financerjem. Na tem mestu smo dodali še predlog, ki ni nov, in sicer preoblikovanje Zoisove štipendije v smeri dejanskega razvoja potenciala najbolj nadarjenih v Sloveniji.
Naj omenim še vprašanje zakladniškega računa. Po temeljiti preučitvi tega vprašanja smo ugotovili, da nas sklepi, ki se nanašajo na spremembe poslovanja, glede na zakonsko ureditev položaja javnih univerz, ne zadevajo. Ministrstvo za finance sicer javne univerze naslavlja s podobnimi zahtevami kot druge javne zavode, a mi nismo del istega sistema. Situacijo, da nimamo enakega statusa kot drugi javni zavodi, bomo ministrstvu poskusili predstaviti.«
Rektor Univerze na Primorskem prof. dr. Dragan Marušič:
»Z veseljem ugotavljam, da je Rektorska konferenca tista združevalna sila, ki bo ohranila vsaj en sistem, kjer je Slovenija še vedno v prednosti v primerjavi s preostankom bivše države. V 20-ih letih smo namreč v primerjavi s preostankom bivše države uspeli lastniško in gospodarsko propasti. Po mojih podatkih imamo samo še v znanosti in raziskovanju primerjalno vrednost. Izredno sem vesel, da prihajamo na dan s pobudo, da združimo te potenciale na enem mestu.
Dotakniti se moram tudi vprašanja neakreditiranih programov. Rektorska konferenca je poslala pismo ministrstvu s predlogom rešitve, ki pravi, naj se kot nov tretji odstavek 32. člen obstoječega Zakona o visokem šolstvu doda: »Po datumu izteka akreditacije študijskega programa, visokošolski zavod študijskega programa ne razpisuje več. Študenti, vpisani v študijski program v času veljavnosti njegove akreditacije, imajo pravico do zaključka študija na tem študijskem programu v skladu z določbami tega zakona in statuta visokošolskega zavoda.« Tisto, kar v resnici poveže 66. člen tega zakona je, da študentje lahko dokončajo študij, četudi je program v tistem trenutku neakreditiran. Pogoj je, da se študentje vpišejo, ko je program akreditiran. Ta rešitev je skladna s pozitivno rešitvijo, ki smo jo v tej državi izpeljali, ko smo šli v bolonjsko prenovo. Namreč, za vse nebolonjske programe pred tem smo predvideli interval do leta 2015 ali 2016, v vsakem primeru dolg interval. Znotraj tega intervala lahko študenti, ki so bili pred tem vpisani v programe, ki se zdaj ne izvajajo več, dokončajo študij. To je pozitiven razlog, zakaj je ta zapis, ki ga predlagamo, primerna rešitev. Absurdno je, da nekdo, ki se je vpisal v akreditiran študijski program, ki je znotraj njegovega študija postal neakreditiran, nima možnosti dokončati študija oziroma bi se moral vpisati na drug program.
Programi so običajno akreditirani za sedem let. To bi pomenilo, da bi znotraj teh sedmih let univerza morala ravnati tako: vpisovala bi prvo, drugo, tretje, četrto leto. Potem tri leta ne bi smela vpisovati, saj ne bi vedela, kaj se bo zgodilo čez tri leta, torej, ali bo program akreditiran ali ne. Če bi univerza dobila akreditacijo, bi spet vpisovala štiri leta in tri leta spet ne. Takšna rešitev ni smiselna.«
Rektor Univerze v Novi Gorici prof. dr. Danilo Zavrtanik:
»V primeru neakreditiranih programov oziroma pisma ministrstvu gre za problem Univerze na Primorskem in Univerze v Ljubljani, saj sta se prvi lotili bolonjske reforme. Ko sem sedel v svetu za visoko šolstvo, je bila prva fakulteta z bolonjskim programom Fakulteta za družbene vede. Primorska univerza je v tistem času ravno nastajala in je postavljala programe po bolonjskem receptu. Druge univerze so se tega lotile nekoliko kasneje.
Odzovemo se lahko na dva načina: ali sledimo pogledu dosedanjega ministrstva, kjer govorimo o absurdu, ko štiri leta vpisujemo in tri leta ne, ali pa tiste programe, v katere ne vpisujemo novih generacij, ponovno akreditiramo. Slednja rešitev je sicer v popolnem nasprotju s strategijo, ki pravi, da moramo število študijskih programov zmanjševati.
Menimo, da naj se v 32. člen vključi eksplicitno določilo, da je 66. člen, ki omogoča dokončanje študija, nad merili v NAKVIS-u. Če je zakonodajalec spregledal nesoglasja, razkorake, potem naj to popravi z dodatnim zapisom dveh stavkov. Študenti imajo pravico dokončati študij, v katerega so se vpisali. Dejstvo pa je, da se starega študijskega programa ne da več akreditirati, ker ni bolonjski, tudi če bi ga želeli. Ne gre za napako univerze, da bi pozabila akreditirati program, saj ga ne more. Gre za absurd v sistemu. Takih je še veliko. Na te absurde smo in bomo še opozarjali. Upam, da nam bo kdo prisluhnil, saj smo ljudje, ki imamo desetletne izkušnje v delovanju v visokošolskem sistemu in znamo te absurdne situacije predvideti vnaprej.«
